Morje...vcasih gor vcasih dol...skoz pa dogaja

Kako zapisat cel teden, se vec, polno dogajanja ljudi in cudi? Ena varianta je, da gres kot sem sou prejsnjic od mesta do mesta, od dogodka do dogodka in zraven popas slike. No, za prejsnjo sem ugotovu, da sem polno stvari pozabu. Recimo, da sta se nemca pisala Koch (kuhar) in da je Clemens naredu ribe na gorilniku v eni mali posodi in da clovk tezko verjame, da lahka v takih pogojih pod prvo sploh nardis ribe, pod drugo pa, da so ble v bistvu ful dobre. Francija...
Tko da zdej sprobavam neki novga, poimenoval bom to kvantno blogiranje. Kvantno v smislu, da iz kvantnega polja moje umske popolnosti, ki vsebuje vse dogodke v svoji hkratnosti in kot valove naplavi delcke na povrsje, ki naj se potem v postopku blogiranja zapisejo v eno popolnoma normalno (?) pripoved nekega popotnika. Waw, tole se pa slis utrgano. Da vidmo kaj rata... :))))
Zacne se s plazo. Crno. In to ne enkrat. Ampak dvakrat. Prva je mela kamencke velke ene 3 mm, druga je bla mivkasta. In sonce. Pri drugi. Prva je bila zavita v oblake in koprene. Prva lezi nekje vmes med Dupivogurjem in Hofnom na vzhodu. Mimogrede, vzhod je en velik nc. Ene par fjordov z malimi ribiskimi vasicami vmes. Ce mas se slabo vreme, ti pa tko al tko ni nc za videt. Carobnost Islandije pride do izraza v soncu. Tud z oblaki ni nc narobe, sam da je kje ksn zarek. Cim je nebo popolnoma oblacno in po moznosti se dezuje, se vse barve Islandije skrijejo, dezela postane ena pusta travnata hribovitost in nimas druge, kot da se namakas v toplih vrelcih (ki so ugodni v kakrsnemkoli vremenu, res pa je, da totalno sedejo v mrazu in dezju). No, crna plaza te pa preseneti tudi v dezju in megli. Ustopal sem enga modela iz Hannovra, ki ima svojo firmo, tko da si lahko sam privosci 4x4 (za punce: to je avto s pogonom na vsa stri kolesa) jeepa in ki je v mladosti stopal. Ta kombinacija je popolna za prezeblega stoparja. Prvic, v avtu je dovolj prostora in udobja, clovek te sigurno pobere, ker ve kako je bit stopar in lahko debatiras o vseh mogocih pustolovscinah, ki se dogajajo na poti. In clovek jih je mel svasta. Pri 20 je sel za tri mesce stopat po ameriki, brez velik denarja in kr tko, ker je zakljucu s punco. No, in pol sva se furala po vzhodu (hotu sem cimprej pridet na jug, ker je bil bl lep vreme napovedan) in debatirala, se ustavla na kavi in tko naprej... in prsla do te prelepe crne plaze. Te presune. In kr kalkuliras kk bi to zgledal pri 30 stopinjah in tko naprej. Rajsko. Evo vam 2, 3 utrinke.




Druga crnoca pa je v vcerajsnjem mestu, Vik po imenu, ki je najbolj juzna tocka Islandije (in tud mojga potovanja po njej, ane:)) Aja, pa v prejsnjem odstavku se nekje skriva tud najbolj vzhodna tocka mojga potovanja, megleno zazrta sama vase (kar pomen, da nimam pojma kje je bla, al pa drgac povedan, nc posebnega). Vik je, nasprotno, prelepo malo mestece, kar pa najbolj izstopa, je plaza. Mivka. Crna. In tle je blo sonce. Ko sem pri 36 stopinjah zapuscal Slovenijo, si nisem mislu, da se mi bo kdaj 16 stopinj zdelo toplo, skor vroce... :))) Bil je krasen dan, jst prispem v Vik in se ravno odlocam, ce ga spicm naprej al ne. V bistvu sem hodu po mestecu in se sam v seb kregu, kaj bom naredu. In sploh nisem opazu vseh dejavnikov lepote, prej opisanih. Ne, jst sem se s sabo kregu, dejstva so bla jasna, ura je stir popoldne, naredu sem ze 200 km, ce grem naprej ne vem kje bom spal in kdaj bom kam prsu, tle pa nimajo ne interneta ne spodobne trgovine... v tem notranjem dialogu prispem na to plazo in se samo usedem in gledam. In ko je mimo prisla druzina z dvema malima otrokoma, ki sta vsa vesela zacela tekat bosa po plazi, sem si reku, ma Jan si ti tepec, sezuj se, laufi, pozab na skrbi,... In tako je blo. Verjetno vam ni treba ugibat, da sem ostal v Viku :)))





Aha, sevede, ko smo lih pri Viku, srecu sem najbolj smesnega upravljalca kampov v mojem zivljenju. Ko sem cakal pred njegovo pisarno in gledal v vso zmedo notr, mi je prvo (izmed vseh zebljov, pripomockov za kuhanje in kampiranje, raztrescenih papirjev in ostalega) padlo v oci, da nima racunalnika. In takrat se priguga okoli vogala, mozicelj oblecen v srajco in kravato in me veselo pozdravlja. Ker nisem se nikoli koga v kampu vidu s kravato, mi ni postekal, da dejansko cakam nanj. In je odpru pisarno se usedel na stol in zacel racunat. Nekako je kljub kravati pasal notr (ni mi cisto jasno kaj mu pomeni, mogoce edina stvar za katero ve, kje jo mora privezat:))) Na Islandiji v vsakem kampu dobis nalepko, na katero z vodotesnim flokijem napisejo datum do kdaj ostanes. Ta mozicelj pa je potegnu ven nalepke, ki smo jih mel v tretjem razredu za zvezke za imena in s kemicnim svincnikom napisu datum. Za visek vsega pa je iz drugega zepa potegnu srcke, une ki se svetjo in ki ji 6 letnice uporabljajo za bogvekajze in vsako nalepko opremil s takim srckom, roza, svetlecim :))))) Svasta.
Naslednji so tjulni, hehe. Vatnajokul je najvecji ledenik v Evropi. V njegovem okrilju sem dozivel par lepih dni. Ledenik se nekje spusti do morja in je magicno gledat ledene kose, ki se lomjo in plovejo k morju. In v vsej tej magicnosti so mim priplaval stirje tjulencki, bucibuc. To so pa tok lepe zivali. Sem jih ze cel cas hotu videt pa nekak niso bli na moji poti. Folk mi je reku, da je na jugu nekje en otok, kjer se jih da videt... no, pa mi ni blo treba tja, so prsl oni do mene. In te totalno odprejo in raznezjo, res, si kr: "Oooo, lej jih, kok so dobri" in jih kr slikas pa gledas, pa se veselis... Zakon so. Sem se odlocu, da jih sprejmem za svojo zascitno zival (to majo Jindijanci:)))




Ta ledenik, Vatnajokul, je velik za pol Slovenije. Tko da si loh predstavljate, da se mi je kr par stvari zgodil tm naokol. Prek neke internet hospitality zadeve mi je uspel dobit eno zensko v malem mestecu Hofn, ki lezi na jugovzhodu, in je res pod okriljem ledenika. Tam sem dobu za spat za dve noci, a si predstavljate po 17 dneh pridet notr, tus, pa internet, pa knjige pa filmi. Zadnji dve stvari sta krivi, da nisem uspel napisat niti besedice na blog... Zenska, Sunna po imenu, je namrec fenica Tolkiena in se mnogih drugih domisljijskih povesti. Sva dolge ure uzivala v siciranju junakov in stavkov, pa une fore, kaj je v filmu boljs, kaj je v knjigi bols, kk un to rece itd... In dobu sem podaljsano verzijo soundtracka prvega dela, mas gor kk Gandalf poje na zacetku, pa vilinci k pojejo, super... pa se dobu sem islandski komad, ki ga omenjam v prejsnjem blogu, smo ga zloadal, pa cez dva dni sem na njihovem koncertu v Reykjaviku. Z njenima kolegicama sem si sou ogledat ognjemet (Islandci so nori na ognjemete) in nasploh uzivu v udobju in mestnem zivljenju - za dva dni.





Pod ledenikom imajo narodni park, Skaftafell, ki so mi ga ze v Sloveniji priporocal kot dobro walking path sredisce. In sem tam prezivel dva dni, se povzpel na nek hrib in uzival v naravi. Fotke, fotkice.





Pa se za konc: slapovi. Islandija je dezela slapov. Vids jih nesteto in dostkrat se ti ne da vec slikat. In izmed vseh teh slapov obstajajo pol se posebni slapovi. Ki so vecji, lepsi in sploh vse. Dva izmed najlepsih ste vidl v prejsnjem blogu. Enga mate tmle gor, je v national parku. Se enga dajem pa tlele, je odpiljeno lep, kot da bi ga nekdo zracunu, da bo cim lepsi, cimbolj simetricen. In pol ko splezas mal visje, se ti izmed prsic ven pokaze mavrica. Pa bodite pozorni, na eni slikci je tud obraz zemeljskega bitja, ki gleda slap. S temi slikcami se poslavljam, naj sam omenim, da sem 50km stran od Reykjavika, sicer grem zdej mal v nasprotno smer, k grem se gejzirje pa se en slap pogledat, zadnjih sest dni pa prezivim v reykjaviku in okolici. Je polno dogajanja, ta vikend je v reykjaviku kulturni dan, pa maraton, pa zvecer so koncerti (moj bend tud:))) tko da mi ne bo dolgcas. Na konc si pa vzamem se ksn dan al dva zase, sam da se mal razvajam, po treh tednih (se mal vec) stopanja in kampiranja mi bo vsako udobje civilizacije dobrodoslo. Jahbless (do prihodnjic).